BREME PSIHE TE LAHKO POKOPLJE

avtor:  Julija Predan


Psiha je v naši družbi še vedno tabu. O tem se govori zelo malo, javno pa skoraj nikoli. Predvsem pa se z lastno psiho ukvarja premalo ljudi. Mogoče se motim, ravno zato, ker o tem nihče ne govori.

Teža psihe je nepredstavljiva. Ko si enkrat dovoliš podrezati tja, kjer najbolj boli, šele spoznaš, kako uničujoča je. Moja teža je bila tako huda, da me je pahnila v izgorelost. Celo življenje sem se borila s panično-anksiozno motnjo, padala iz depresije v depresijo in si vmes konkretno lagala. Sebi in drugim. Bila ujetnica svojih travm in bolečin. Predvsem pa o tem molčala in navzven nosila masko popolnega življenja. Več njih. Pravi maskenbal sem se šla. Vedno nasmejana, družabna frajerka. Tista, ta kul sexy bejba, ki jo imajo vsi radi in ji večina zavida njeno življenje. Na zunaj je bilo vse perfect. Tako so me videli drugi, tako sem želela, da me vidijo drugi. Za moje depresije in notranje stiske ni vedel nihče, razen takratnega partnerja in dveh oseb. Pomoči nisem poiskala nikoli. Ker to ni bilo v skladu z mojo masko. In ker me je bilo sram. Celo sram pred samim sabo. V družbi vlada prepričanje, da je imeti »psihične težave« sramotno. In ker nihče ne govori o tem, si misliš, da se dogaja samo tebi. Da so vsi ostali kul in srečni in se zato še ti pretvarjaš, da si kul in srečen. Ampak na dolgi rok ne gre. Enkrat te teža pokoplje, breme postane pretežko in padeš.

Moj padec je bil precej hud in že skoraj 4 mesece okrevam po njem. Burnout - popoln psihofizični kolaps. Stanje, ki ga ne bi privoščila nikomur. Ki si ga ne moreš niti zamisliti, če ga nisi doživel. Izguba funkcionalnosti, izguba mentalnih kapacitet, mrtvo telo, mrtva duša, mrtvi možgani, panični napadi. In konstantna misel, a se bo to kdaj končalo, a bom sploh še kdaj živa, normalna? Vedno sem mislila, da se burnout meni ne more zgoditi. Predvsem zaradi zmotnega prepričanja v družbi, da je burnout zgolj posledica delovne preobremenitve, česar pa sebi zagotovo ne bi dopustila. No, pa sem. Delovna preobremenitev je zgolj en delček v mozaiku izgorelosti in le posledica podzavestnih psiholoških prisil, ki nas privedejo do pretiranih preobremenitev. Ugajati, biti sprejet, biti uspešen, vedno na voljo drugim, biti povsod, biti boljši, biti učinkovitejši, hitrejši. Biti to in početi to, kar se od tebe pričakuje. Biti prijazen in ustrežljiv, nikoli ne postaviti sebe na prvo mesto. Ker se to ne spodobi in je sebično. Predvsem ne biti to, kar si. Ta zadnja je najbolj uničujoča. Predvsem, če si samska 38-letnica brez otrok.

Vse te notranje psihološke prisile pridobimo v zgodnjem otroštvu v svojem primarnem okolju od bližnjih avtoritet (starši, sorodniki). Tudi naša psihološka struktura izhaja od tam. Nihče se ne rodi depresiven, anksiozen, histeričen, nesrečen, hiperaktiven, nesamozavesten.

Ceprav neradi verjamemo, sta psiha in telo neločljivo povezana. Vsako čustvo je povezano z določenim organom v telesu in večina bolezni je psihosomatskih. Telo nam vedno znova sporoča, česa ne delamo prav, nas opozarja, ko nismo prijazni s sabo oziroma, ko presegamo meje svojih zmogljivosti. Neprestane zdravstvene težave, alergije, astme, migrene, angine, vrtoglavice, slab imunski sistem, utrujenost, bolečine v prsih, križu, prebavne težave, … Vse to so večinoma posledice nezadovoljnega življenja. Življenja, ki se ga bojimo spremeniti zaradi strahov. In če predolgo vztrajamo v nezadovoljnem stanju, nas posledice nekje močno udarijo. Po navadi pri zdravju, to je neizogibno. Zato je prekleto pomembno, da se s svojo psiho ukvarjamo. Poiščemo svoje zaviralce, predelamo travme, zlorabe in sprostimo potlačena čustva.

Brez strokovne pomoči to žal ni možno. Poskusila sem vse živo in se vedno znova vrnila k psihoterapiji. Bližnjic ni. Lahke poti ni. Podzavestne prisile so tako globoko zakoreninjene v nas, da jih sami nismo zmožni spreminjati. Hvalabogu imam to srečo, da imam zagotovo najboljšo psihoterapevtko, vsaj v Evropi, če ne širše, ki v svojem posebnem MS programu združuje psihoterapijo in telesno terapijo. Eno brez drugega ne gre. In rezultati so bistveno drugačni, boljši, večji kot pri klasični psihoterapiji. Ker telo nikoli ne laže. Telesa ne moreš prelisičiti.

Danes sem prerojena. Oziroma bolje povedano rojena sem. Pri svojih 38-ih letih. Naučila sem se živeti po svoje, postavljati meje, ignorirati telefon, lenariti brez slabe vesti, ceniti sebe in svoj čas. Postaviti na prvo mesto stvari, ki mi res nekaj pomenijo. In to vsekakor ni uspeh, kariera, materialne stvari, družbeni status. Ampak male, vsakdanje stvari. Predvsem pa sem se naučila biti iskrena in živeti brez mask. To je še vedno velik izziv. In najboljši del? RES mi ni več mar za mnenja in pričakovanja drugih. Veliko ljudem nisem več všeč in ni treba, da sem jim. Vse to je rezultat trdega in vztrajnega dela v procesu psihoterapije, ki sem ga začela pred tremi leti. Spremembe se ne zgodijo čez noč , in ja, na trenutke je bilo prekleto težko, ampak vredno. Vredno svobode in nestrpnega pričakovanja vsakega novega dne, ki je točno tak kot si ga želim.

Psiha je naš najpomembnejši del. In ko sem svojo izkušnjo začela deliti z ljudmi, sem vsakič naletela na isti odziv. O tem se premalo govori. Zato je čas, da se začne govoriti. Na glas. Povsod. Ker smo vsi ranljivi, ker imamo vsi strahove, ker smo vsi ljudje. In nosimo odgovornost za svoje življenje in svoja ravnanja.