Ko sprejmeš pravo verzijo sebe, se življenje začne | Ravnovesje.si

KO SPREJMEŠ PRAVO VERZIJO SEBE, SE ŽIVLJENJE ZAČNE

avtor:  Julija Predan


Kaj sploh pomeni sprejemati sebe? Ta koncept mi je v popolnosti postal jasen šele pred kratkim. Vsi kar naprej govorimo imej se rad, be yourself. S tem nas bombardirajo družbena omrežja, razni guruji, trenerji, svetovalci, vsi po vrsti. Miselnost "bodi, to kar si" je postala prava modna muha. Ampak žal po moje vsaj 90 odstotkov ljudi niti najmanjšega pojma nima, kaj to sploh pomeni. Tudi jaz ga nisem imela. Velikokrat hočemo biti boljši celo pred samim seboj. Sami sebe "farbamo".

Skozi svoj psihoterapevtski proces sem se vseskozi srečevala s to tezo nesprejemanja sebe in skrivanja pod maskami. Zelo dolgo sem si v času terapije oboje zanikala. Ker preprosto tega niti zaznavala nisem. Nisem imela pojma, da se ne sprejemam, da nosim nešteto mask in da je to glavni krivec za moje nezadovoljstvo v življenju. Tesnobe, depresije in podobno. Spomnim se, kako nam je moja psihoterapevtka, Mojca Stonič, na prvi uri skupinske terapije povedala, da vsi v življenju nosimo maske. Kakšne maske, sem si mislila. Jaz pa res ne nosim nobenih mask, jaz sem iskrena, avtentična, divja, nora, točno takšna kot sem. No, to je bila samo ena od mask, ki sem jih nosila. Maska hude frajerke, zabavne punce, ki si upa, ki žura, ki živi življenje na polno. In sem ga tudi živela na tak način dolgo časa. Gas na 300%. In skoraj dve desetletji nihala med ekstatičnimi in depresivnimi obdobji. Se velikokrat spraševala, če nimam mogoče bipolarne motnje. Prijateljica mi je takrat celo dobronamerno podarila knjigo Bipolarna motnja za telebane. Brez heca, še danes jo imam. Globoko v sebi sem seveda vedela, da nimam bipolarne motnje. To je bilo približno pred desetimi leti. Pod vso to masko sreče in ekstaze se je skrivala globoka bolečina, travma, hudo ranjen otrok, ki sem ga sovražila. Mask je bilo še nešteto, vse so temeljile na tem, da bi ugajala, bila všečna.

In ko se mi je zdelo, da se v psihoterapevtskem procesu nikamor ne premikam, da ni nič bolje, sem od terapevtke prejela odgovor, da se ne sprejemam. Vsakič sem bila hudičevo jezna. Kako se ne sprejemam? Seveda se sprejemam, najbolj na svetu se sprejemam! In tuhtala in razmišljala, česa ne sprejemam in si pravzaprav že takrat postavljala zelo pravilno vprašanje: katerega DELA ne sprejemam? Katere Julije? Kot, da bi jih bilo več. Odgovora takrat niti približno nisem videla.

Odgovor mi je prinesla šele izkušnja, ko me je življenje pred šestimi meseci raztreščilo na prafaktorje. Doživela sem popoln psihofizični kolaps – burnout. In začela na novo sestavljati sestavljanko same sebe, kdo se zares skriva pod vsemi temi maskami. Šele takrat sem zares začela sprejemati pravo sebe. Tisti del sebe, ki sem ga vedno sovražila, ga odrivala, si želela, da ga ne bi bilo. Svojo tesnobo, svojo bolečino, svojo jezo, svojo ranljivost, svojo nepopolnost, svojo histeričnost, svoj nemir. In predvsem tudi svoje telo, svojo zunanjo podobo. Brez makeupa, brez šmink, olepšav, visokih petk. Prej sem živela v prepričanju, da brez tega nikomur ne bom všeč. Še eden izmed stavkov moje psihoterapevtke, ki se mi je zasidral nekam globoko: dovolj je, da si všeč sama sebi. Pa s tem ni mislila samovšečnosti, nadutosti ali egoizma. To pomeni, da mi je všeč, kakšna oseba sem, kako živim, kakšen odnos imam do sebe in drugih. Da si upam živeti po svojih vrednotah in prepričanjih, četudi se nihče ne strinja z mano. Da je moj zunanji videz tak, kot je meni všeč, in da ga ne prilagajam zato, da bi bila komu všečna. Predvsem moškim. Predpogoj za to pa je prav sprejemanje sebe v svoji najčistejši osnovi. Vseh delov svoje osebnosti, vseh svojih čustev, ranljivosti. Ko se prenehamo truditi, da bi bili popolni z namenom, da bi bili sprejeti od drugih. Moj proces osebnostne spremembe in celjenja se je šele takrat začel. Ko sem vse to sprejela. Začela sem izražati svoja čustva, počasi korak za korakom kazati svetu, kdo v resnici sem. Si dovoliti reči ne. Postaviti meje. Si dovoliti ranljivost in reči ne zmorem. Si dovoliti prositi za pomoč. To je tisto pravo sprejemanje samega sebe. Da si OK točno takšen kot si. Da ne kažeš svetu tistega, kar svet hoče videti, ampak resnico.

In veste kaj sledi? Občutek neizmerne notranje ljubezni. Do sebe. Do sveta. Do vseh živih bitij. Tista prava, pristna sreča, ki prihaja od znotraj in ti je nihče več ne more vzeti. Ne glede na to, kaj se ti dogaja. Pred psihoterapijo sem živela v življenjski poziciji jaz nisem OK, ti nisi OK. Prepričanje, da je z mano in vsemi ostalimi vse narobe, da je svet en grozen prostor. Kar slaba pozicija, ki ne prinaša nič drugega kot trpljenje. Kmalu po začetku skupinske terapije sem prešla na pozicijo jaz nisem OK, ti si OK. Torej se mi je zdelo, da so vsi drugi boljši, srečnejši od mene. Tipična vloga žrtve. Po izkušnji izgorelosti se je tehtnica prevesila na drugo stran, jaz sem OK, ti nisi OK. Za zelo kratek čas sem se imela za boljšo, več vredno, pametovala vsem po vrsti. Visoka stopnja samorefleksije je kmalu povedala, da tako tudi ne bo šlo. In takrat se je tehtnica uravnovesila. Jaz sem OK, ti si OK.

Sprejemam sebe in druge. In takrat izginejo tudi tesnobe, panika, histerija, depresija, občutek nezadovoljstva, vse. Izgine tudi tista potreba po sprejetosti od drugih. Največja možna osvoboditev v življenju. Ko samo si in je vse OK. To je šele tisto pravo ravnovesje, ki ga vsi tako iščemo.