Telo nikoli ne laže | Ravnovesje.si

TELO NIKOLI NE LAŽE

avtor:  Julija Predan


Govorila sem že o neločljivi povezanosti psihe in telesa. Tudi sama dolgo nisem verjela v to, dokler nisem povezave izkusila na lastni koži. In to konkretno izkusila! Telo me je dobesedno razcefralo, se pokazalo v vsej svoji mogočnosti in mi povedalo, v kakšnem stanju živim že celo življenje.

Psihoterapevtka Mojca Stonič v svojem unikatnem MS programu združuje psihoterapijo s telesno terapijo in na eni izmed skupinskih ur terapije je napovedala telesne vaje, da nas malo stestira "kje smo", na kateri točki, v kakšnem stanju je naša psiha, predvsem pa, v kakšnem stanju je naše telo, v kolikšni meri kdo živi v krču. In verjemite, v hudem krču živimo vsi, pa se tega niti približno ne zavedamo. Se pa odraža na telesu. Povsod. In na pravi način ga je mogoče tudi začutiti, doživeti. Gre za posebne dihalne tehnike s premikanjem celega telesa, ki se izvajajo z namenom sproščanja ujetih travm (blokad, bolečin, skeletnih poškodb, žarišč bolezni,…). Če bi takrat vedela, kaj me čaka!

Kmalu po začetku vaj sem dobila hud napad krčev. Vsaka mišica na telesu je šla v krč. Čisto vsaka. Vključno z vekami, vsako najmanjšo mišico na obrazu, jezik, prsti na nogah in vsaka, čisto vsaka najmanjša mišica vmes. Bolečine so bile grozljive in ob neznosni silovitosti krčev sem molila, da mi ne poči, kakšna kost, kita, mišica. Roke in noge mi je zasukalo v nemogoče položaje, tudi kričati nisem mogla zaradi bolečin, saj nisem mogla premakniti ust ali jezika niti za milimeter. Ja, takšno moč ima psiha. Telo je pokazalo odsev mojega notranjega čustvenega stanja. Manifestacija mojih stisk in travm. Bila sem v totalnem šoku. Vedela sem, kaj nosim v sebi, ampak da je tako hudo? Ko sem se umirila, so krči začeli počasi popuščati. Fanta, ki sta bila takrat z mano v skupini, sta se mojih krčev kar prestrašila, jaz niti ne. Zakaj? Ker sem jih doživela že prej, ampak si jih nikoli nisem znala razložiti.

Prvi tak hud napad krčev sem dobila pri 18-ih letih. Še danes se spomnim kot bi bilo včeraj. Bila je nedelja sredi noči, en dan preden bi morala oditi v Ljubljano na študij. Očitno mi je to takrat predstavljalo hudo stisko. Ko sem dobila napad, sem mislila, da umiram oziroma, da sem ohromela, hrbtenica je zaradi krčev kolapsirala. Starša sta mislila, da me je kap, ker zaradi krča jezika nisem mogla govoriti. Z rešilcem so me odpeljali v bolnišnico. Po injekciji Apaurina so krči popustili. Vse normalno, jaz sem bila OK. Vzroka niso ugotovili, diagnoze ni bilo. Naslednje jutro v bolnišnici se napad krčev ponovi. Bila je nova izmena in nihče spet ni vedel, kaj se z mano dogaja. Okrog mene so paničarili zdravniki, sestre, specializanti, ker nihče ni vedel za kakšne vrste napad gre in kako naj ukrepajo. Z zadnjimi močmi in zakrčenim jezikom sem nekako uspela zamomljati Apaurin. Po injekciji so krči spet takoj popustili, nihče spet ni vedel vzroka. Testirali so me za meningitis, tam sem ležala 14 dni, vse super, brez diagnoze. Moja osebna zdravnica je napad označila kot zelo čudno zadevo in pri tem smo končali.

Napadi so se mi kasneje v življenju ponavljali, vendar v zelo blagi obliki. V blažji krč so šle samo dlani in stopala. Nikoli si nisem znala tega razlagati, niti nisem tega nikomur omenjala. Tudi kasneje, kadarkoli smo na skupinskih terapijah izvajali telesne vaje, sem vsakič dobila napad teh krčev, ampak bili so vedno blažji. Ostali v skupini so večinoma doživljali prijetne občutke v telesu kot so toplota, mir, radost, mravljinčenje, nekateri mogoče tresenje, moje telo je šlo v krč. In ko ti telo pokaže tvojo resnico, si je ne moreš vec zanikati. Takrat sem si prisegla, da ne bom odnehala s psihoterapijo, dokler tudi jaz v telesu ne bom začutila prijetnega občutka, dokler iz sebe ne spravim zadnje kapljice razžirajočih čustev, ki so me uničevala. Če mi je uspelo? Ja. Ampak o tem, v kakem drugem zapisu.

Telo nikoli ne laže, pozna vso našo resnico. Vse od prvega vdiha naprej. Ve več o nas kot mi sami v našem zavedanju. Vsaka telesna celica ima spomin, kjer je zapisan vsak naš trenutek, vsako naše občutenje. Vsak jok, vsak strah, vsaka travma že od dobe dojenčka, ki se je v zavednem delu ne spomnimo. Pa to ni nekaj, kar sem si jaz izmislila, ampak je znanstveno dokazano. V odrasli dobi podoživljamo ta občutenja v določenih situacijah, ki so podobne tistim prvotnim, ko smo to občutenje doživeli, pa se tega sploh ne zavedamo. Od tu izvirajo tudi vse tesnobe in panični napadi.

Večina bolezenskih težav je psihosomatskih, predvsem alergije, astme, prebavne težave, ginekološke težave, rakasta obolenje in seveda bolečine v hrbtenici. Tudi s tem imam izkušnjo. Svoj prvi "heksnšus", kot rečemo po domače, oziroma zategnjen vrat doživela pri trinajstih letih. Zdravnik ni mogel verjeti, to se otrokom ne dogaja. Nato so se konstantni heksnšusi v križu in vratu vrstili celo življenje. Pri desetih letih mi je zdravnik rekel, da bom pri 30-ih kripl, če ne bom poskrbela za svojo hrbtenico. Imel je prav, pri 30-ih sem od bolečin še komaj živela. Skolioza, lomljena vratna os, izravnan križni del (ki bi moral biti ukrivljen), premaknjeni 2 križni vretenci, zarotirana medenica. In večino življenja preživela na fizioterapijah, da sem vsaj približno shajala z bolečinami. Povsod sem naletela na isto vprašanje: kdaj sem imela prometno nesrečo. Kakšno prometno nesrečo? Nikoli. Od kod potem te mehanske poškodbe, ki naj bi bile možne samo kot posledica hudega udarca, trka? Nihče ni znal pojasniti mehanskih deformacij moje hrbtenice, tako kot krčev ne. Ker je bila to posledica psihološkega bremena. Ko se znebiš tega, tudi telesne težave usahnejo.

Danes je zaradi MS programa moj hrbet bolj kot ne brez bolečin. Položaj hrbtenice in drža sta precej drugačna, boljša seveda. Vratni del se je popolnoma popravil, tudi v križu ni več bolečin, razen kadar se zakrčim zaradi psihe oziroma spet začnem delovati proti sebi. V sekundi me špikne, telo me takoj opozori in takrat se zavem, se ustavim in tudi spet takoj popusti. Zato vztrajanje v situacijah, ki nam niso OK, pušča velike posledice na telesu. In prav ta kombinacija psihoterapije s telesnimi vajami je ključna, saj telo pokaže tisto, kamor klasična psihoterapija ne seže. Nisem edini primer, veliko nas je. Večina ljudi tega sicer noče slišati in za svoje zdravstvene težave iščejo vse druge možne odgovore, rešitve, razlage, si zatiskajo oči. Vse, samo psiha ne. Well, think again.